Biatlon: zgodovina, pravila in zanimivosti

Biatlon je šport, ki temelji na smučarski tradiciji Skandinavije. Starodavni Skandinavci so nordijskega boga Ulla častili kot boga smučanja in boga lova. Tudi boginja Skadi, Ullova žena, je bila poznana kot odlična lovka na smučeh. Kasneje sta se omenjeni združeni veščini smučanja in streljanja s puško najprej razvili pri vojakih. Stari dokumenti opisujejo norveške in švedske vojaške smučarske enote, ki so se borile v drugi severni vojni (med leti 1700 in 1721).

Leta 1767 pa je bilo prvo zabeleženo biatlonsko tekmovanje med patruljnimi četami ob norveško-švedski meji. Takratni zametki biatlona so veljali za odličen trening, ki je bil istočasno tudi odlična rekreacija. Leta 1861 je bil na Norveškem ustanovljen prvi športni klub za biatlon, ki so mu kasneje sledili podobni klubi po celotni Evropi.

Razvoj in rast biatlona

K rasti športa je pripomogla vključitev biatlona na prve zimske olimpijske igre, ki so potekale v Chamonixu v Franciji leta 1924. Tam so organizirali demonstracijski dogodek. Ta dogodek se je nato imenoval »vojaška patrulja« in je bil znova ključen (še vedno z demonstracijskim statusom) na Zimske igre 1928, 1936 in 1948. Leta 1948 je bila ustanovljena zveza Union Internationale de Pentathlon Moderne, ki je leta 1958 organizirala letno svetovno prvenstvo v biatlonu.

Biatlon je bil nato dodan v program zimskih olimpijskih iger kot uradna moška prireditev leta 1960. Mednarodna biatlonska tekmovanja za ženske so bila prvič organizirana leta 1981. Tri leta kasneje je biatlon debitiral na zimskih olimpijskih igrah leta 1992 v Albertvillu v Franciji. Od leta 1993 pa biatlon upravlja Mednarodna biatlonska zveza (IBU).

Potek biatlonske tekme

Na mednarodnih biatlonskih tekmovanjih prevladujejo predvsem prebivalci severne Evrope, zlasti športniki, ki prihajajo iz Rusije, Finske, Nemčije in Norveške. Kanadčanka Myriam Bédard je edina Neevropejka, ki je doslej osvojila svetovni ali olimpijski naslov v biatlonu.

Na biatlonskih prireditvah tekmovalci tekmujejo na progi za tek na smučeh in imajo na sebi posebno izdelano puško 5,6 mm (kalibra .22). Pri biatlonskih tekmovanjih športniki lahko uporabljajo klasično tehniko ali prosti slog.

Vsakič ko tekmovalec pride do strelišča, strelja v 5 tarč, ki so oddaljene 50 metrov. Na večini tekem morajo tekmovalci streljati tako iz stoječega kot iz ležečega položaja. Velikost tarče se razlikuje glede na položaj, pri čemer stoječi strelci streljajo v tarčo veliko 11,5 cm, v ležečem položaju pa je tarča velika le 4,5 centimetra.

Različna biatlonska tekmovanja

IBU dovoljuje šest različnih biatlonskih tekmovanj. To so klasično posamično tekmovanje, tekmovanje v sprintu, tekmovanje v zasledovanju, tekmovanje v množičnem startu, štafetna tekma in ekipna tekma. Posamezno tekmovanje zajema razdaljo 20 kilometrov za moške in 15 kilometrov za ženske. Tekmovalci začnejo v 30-sekundnih ali 1-minutnih intervalih. Med tekmo se štirikrat ustavijo na strelišču, pri tem imajo na voljo 20 nabojev. Med tekmo izmenjujejo stoječe in ležeče strelne položaje. Končnemu času športnika se doda minuta za vsak neuspeli strel.

Pri tekmovanju v sprintu morajo moški preteči 10 kilometrov, ženske pa 7,5 kilometra. Tu sta potrebni le 2 strelski seji (ena v stoječem in druga v ležečem položaju) in tekmovalci imajo na voljo le 10 nabojev. Vsaka zgrešena tarča v sprinterskem tekmovanju stane tekmovalca 150 metrov ali en kazenski krog. Vrhunskim športnikom kazenski krog ne predstavlja težav, zato pri sprintu streljajo izredno hitro, saj so prepričani, da lahko kazenski krog hitro pretečejo.

Tudi pri tekmovanju v zasledovanju, tekmovanju v množičnem startu, štafetni tekmi in ekipni tekmi se za zgrešene strele zahtevajo kazenski krogi. Tekme v zasledovanju uporabljajo intervalne starte na podlagi rezultatov prejšnje tekme, medtem ko se pri štafetni tekmi, množičnem štartu in pri ekipnih tekmah zahteva, da vsi tekmovalci začnejo istočasno. Na štafetnih tekmah vsak član ekipe strelja sam, pri ekipnih tekmah pa vsi člani ekipe streljajo skupaj.

Olimpijski biatlonski dogodki vključujejo tekme za moške in tekme za ženske, tekmovanja v šprintu, štafete in tekmovanja v zasledovanju. Leta 2011 je bila v tekmovalni program olimpijskih iger v Sočiju 2014 dodana še mešana štafeta.