Tehnika smučanja

Tehnika smučanja nekoč in danes

Zimski športi

Zgodovina smučanja se deli na dve večji skupini: na prazgodovino, ki sega od 3.500 let pred našim štetjem do leta 1888, ter na obdobje modernega smučanja, ki sega od leta 1888 do danes. V prvem obdobju je bilo smučanje predvsem uporabno. Človek je takrat smuči uporabljal za lov, menjavo blaga, nabiranje drv in za lažje premikanje po snegu. Smuči je uporabljal tudi za osvajalske pohode.

Po letu 1888 pa se je razvilo smučanje za zabavo, tekmovanje in rekreacijo. Pri tem naj omenimo, da prehod med obema obdobjema zaznamuje pohod Norvežana Nansena preko Grenlanda na smučeh. Športno smučanje je počasi povsem izpodrinilo uporabnostno smučanje.

Skozi zgodovino so se spreminjale tehnike smučanja, z njimi pa tudi smučarska oprema.

Različne tehnike smučanja

1. Laponsko ali skandinavsko smučanje

Laponci so zaradi svojevrstne pokrajine razvili hojo in tek na smučeh, kasneje pa tudi skoke na smučeh. V drugi polovici 19. stoletja so razvili telemark zavoj, ki je smučarjem omogočil, da so se po hitrih smukih zaustavili in se na ta način izognili poškodbam. Ustavljali so se tudi s tako imenovanim zavojem kristianija.

Ker se značilen norveški telemark ni izkazal za uspešnega za ustavljanje na strmih alpskih pobočjih, se je na predelu Alp razvila alpska tehnika.

2. Alpska ali lilienfeldska tehnika

Ime je dobila po pokrajini, iz katere izvira, njen oče pa je bil Mathias Zdarsky, ki se je več let trudil, da bi iznašel pravi način smučanja. Tako je spreminjal dimenzije smuči, izumil je tudi nove kovinske vezi, ki so nadomestile telemark usnjena stremena. Njegova tehnika je plužna tehnika s plužnim zavojem, ki se je izkazala za uspešno na alpskih pobočjih, ki niso ravno položna.

Lilienfeldska tehnika smučanja
Lilienfeldska tehnika smučanja z uporabo le ene palice.

Smuči so bile dolge, imele so poudarjen stranski lok. Smučarji so bili med smučanjem vzravnani, imeli so le rahlo upognjena kolena. Pri zavoju se niso gibali s telesom, ampak so se nagibali na tisto smučko, ki je zavila v zavoj. Sčasoma so začeli uporabljati tudi dve palici in izboljšali kovinske vezi.

3. Arlberška tehnika

Hannes Schneider je poleg plužnega zavoja vpeljal še plužni lok. V zadnjem delu zavoja je smučko pristavil k zunanji in tako spremenil položaj iz plužnega v paralelni. Smučarji so bili med smučanjem v nizkem položaju, kolena so bila še bolj upognjena. S tem so imeli smučarji nižje težišče in boljše ravnotežje.

Smuči so bile daljše kot pri alpski tehniki. Z uvedbo vboda spodnje palice pred začetkom zavoja je ta tehnika postala še veliko bolj dovršena.

4. Vrtilna francoska tehnika

Za to tehniko so značilne vezi »kandahar«, s katerimi je bil čevelj čvrsto pritrjen na smučko. Izvajanje tehnike je bila čista kristianija. Smučarji so bili v nizki preži in imeli močno upognjena kolena, med poševnim smukom na paralelno postavljenih smučeh so močno zamahnili s spodnjo ramo. Spodnja rama je bila pri izvajanju zavoja skoraj nad zgornjo smučko. Pri odrivu je smučar potisnil zgornji del telesa naprej in tako spremenil smer smučanja v zavoj.

Začetnik tehnike je bil Émile Allais, ki je vse skupaj nadgradil še z ruado. Pri tem je šlo za razbremenitev s poskokom v smeri novega zavoja.

5. Tehnika nasprotnega sukanja ramen

Smučar je imel pri tej tehniki ravno nasproten položaj ramen kot pri vrtilni tehniki. Spodnja rama je bila potisnjena nazaj in k bregu. Noge so se gibale levo in desno, zgornji del telesa je bil vzravnan. S to tehniko so smučarji lahko izvajali zavoje zelo hitro.

Razvoj tehnike nasprotnega sukanja ramen je omogočil izdelavo novih vezi, pri katerih so bili čevlji na smučko pritrjeni z dolgim jermenom. Vedno bolj trdi so postajali tudi smučarski čevlji.

6. Zarezna (carving) tehnika

Pri carving tehniki, ki jo je izumil Francoz Georges Joubert, se uporabljajo smuči s povečanim stranskim lokom. Tu gre za zavijanje brez stranskega oddrsavanja smuči. Smučka je spredaj zelo široka, zadaj pa nekoliko manj. Robniki se med zavojem zarežejo v sneg po celi dolžini smučke.

Smučarji so pri smučanju hitrejši, zavoji so daljši in bolj krožne oblike. Pri izvajanju zavoja sodelujeta obe nogi, ki sta enakomerno obremenjeni.

Vir: http://www.smucisca.com/zgodovina-smucanja-tehnike-smucanja

Dodaj odgovor